Mozaik na fotografiji je primer umetnosti v javnem prostoru (v tem primeru v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto v Ljubljani), ki je namenjen uporabi in koristi vseh ljudi. Umetnost v javnem prostoru je dostopna vsem, v dobesednem in prenesenem pomenu besede, brez vstopnin, ob vsakem dnevnem času in vremenu.

Navajeni smo predvsem na umetnost v zaprtih prostorih – v muzejih ali galerijah, ki so bili ustvarjeni za to, da bi jo predstavljali. Kadar si želimo ogledati umetnino, stopimo v prostorne dvorane ali vsaj večje galerijske prostore, kjer je vse prilagojeno enemu cilju – da pridemo v stik z razstavljenim umetniškim delom: zvok (ali njegova odsotnost), svetloba, razporeditev predmetov v prostoru itd.

V primeru umetnosti v javnem prostoru je drugače. Nič ni prilagojeno umetnini: mimo vozijo avtomobili, nekateri so celo parkirani v bližini umetniškega dela oz. ob stavbi, pod njo so klopi, kjer se zadržujejo ljudje, v okoliških stavbah se izvajajo različne aktivnosti, ki nimajo nobene povezave z umetnostjo. Življenje se odvija, ne da bi se kaj posebej brigalo za pomen umetnine, ki se nahaja v bližini.

Zakaj bi kdo umestil umetnost v javni prostor?

Prvi razlog je lahko umetnikova želja, da bi s svojo umetnostjo spremenil ta prostor. Kakovostna umetnost v javnem prostoru bogati okolje, tako da vanj vnaša simbolni element, poglobljeno vsebino in se nam pomaga identificirati z določenimi kraji. Lahko krasi prostor ter izzove estetsko doživetje: vpliva na obstoječe prostore preko domiselnih oblik, barv, zvokov, vonjav, materialov in tekstur. O tem več v nadaljevanju.

Drugi razlog bi lahko bila želja po tem, da »resnični« svet zunaj galerij ali muzejev vpliva na umetniško delo. Javni prostor, v katerega ustvarjalka umesti svoje delo, nikoli ne učinkuje enako kot npr. na nevtralnem belem ozadju od vrveža izoliranega galerijskega prostora, osvetljenega z umetno svetlobo. Umetniško delo v zunanjem prostoru se spremeni, saj okolje vpliva na njegovo doživljanje. Nenazadnje se pod vplivom okolja predrugači tudi samo. Vedno je v dinamičnem odnosu z okolico in se zaradi nje lahko tudi spreminja (vremenske razmere, intervencije mimoidočih, vandalizem, …).

Predmet, ki ga je umestila umetnica, ne more ničesar vsiliti ali razložiti. Da ga mimoidoči opazi in sprejme, uporabi različne taktike – nastopa kot vizualno privlačen in simpatičen, drugič stopi na žulj, ker zastavlja neprijetna vprašanja. Občasno izzove čustveno reakcijo, včasih nobene.

Kdaj lahko govorimo o umetnosti v javnem prostoru?

Umetniške predmete v javnem prostoru kljub veliki raznolikosti lahko prepoznamo po tem, da so prisotni v vsakdanjem življenju večinoma urbanega okolja (lahko pa tudi na podeželju ali v naravi). Nekateri funkcionirajo kot permanentne javne postavitve v javnem prostoru (spomeniki, vodnjaki in fontane, parkovne skulpture, itd.), drugi pa kot umetnine z omejenim časom trajanja (umetniški posegi v urbano okolje in krajino, javne umetniške akcije, hepeningi, ulični performansi, street art, zidne poslikave ali grafiti). Umetniški predmeti v javnem prostoru oživijo tudi s pomočjo stekla, zelenja, vode in zvoka, peska, folije, predmetov ali njihovih fragmentov in celo odpadkov ali celo telesa in njegovih različnih izločkov.

UMETNOST V JAVNEM PROSTORU

Nekatera umetniška dela so ustvarjena za specifične negalerijske situacije: t. i. site-specific dela oziroma lokacijsko-specifični projekti. Pri slednjih ne gre samo za fizično umestitev v prostor, ampak za poseg v izbrano situacijo in njeno preureditev, pri čemer umetniki upoštevajo in poudarijo (ali razkrijejo) posebnosti te lokacije. 

Glej geslo SITUACIJA.

Primer takšnega dela je Mozaik, ki je nastal na fasadi stavbe Hlev z namenom, da pomaga zavarovati stavbo, na kateri se nahaja. Projekt je bil pravzaprav izviren poskus samoobrambe. Leta 1997 so mestne oblasti grozile z rušenjem stavbe, zato so se ustvarjalke in ustvarjalci iz AKC Metelkova mesto odzvali z organizacijo mednarodne kolonije mladih likovnic in likovnikov, ki so se lotili ustvarjanja Mozaika. Stavba naj bi postala svojevrstno umetniško delo in se tako zavarovala pred poskusi uresničitve napovedanega rušenja. Grožnje se niso uresničile, projekt se je nadaljeval in razvijal naprej tudi z vključevanjem drugih umetniških del (kipa David Boštjana Drinovca in Vitraža Tine Drčar). 

Zakaj potrebujemo umetnost v javnem prostoru?

Umetnost v javnem prostoru ima lahko številne funkcije. Umetniške intervencije na prostem se zoperstavljajo vizualni monotoniji (enoličnosti) in ob tem izboljšujejo estetsko podobo mestnega okolja (in s tem kakovost) postajališč, letališč, podzemnih omrežij in čakalnih vrst. Točke na zemljevidu mesta, kjer se naseli umetnost, prispevajo k temu, da ta postaja manj brezdušen, nekoliko bolj udomačen in poseben, saj pridobi na pomenu.

Tovrstna umetnost pomaga tudi ohranjati spomin na pomembne osebnosti in dogodke, tudi boleče in travmatične. Mozaik, ki na steni stavbe Hlev hrani sledi bagra, spominja na poskus rušenja vojašnice na Metelkovi. Javni prostor AKC Metelkova mesto, v katerem se nahaja Mozaik, je dober primer tega, kako se umetnost lahko pomeša med občinstvo in postane sestavni del življenja, ki jo obdaja. Postaja lahko »uporabna« kot igrala za otroke, zavetje za najstnike, zbirališče za odrasle, s tem pa dobiva na vrednosti in bogati prostor, v katerem je. 

Umetnost v javnem prostoru lahko postane tudi element promocije, zlahka prepoznaven znak, ki pritegne turiste in pomaga pri gradnji blagovne znamke mesta. Svoje mesto najde tudi ob sodobnih megaprireditvah, ki promovirajo mesta in celotne regije. Sem spada umetnost, ki nastaja med praznovanji Evropske prestolnice kulture, olimpijskih iger ali festivalov. V teh primerih se lahko vprašamo, kaj je vloga umetnosti. Kako nanjo gledamo in jo ocenjujemo, če s svojim vplivom postane del korporativne mašinerije, ki je namenjena komercialnim ciljem in se ob tem sama izpostavlja nevarnosti, da postane le instrument bogatenja peščice?

VAJA

Na fotografijah vidimo drugačen primer umetnosti v javnem prostoru: instalacijo Mavrica poljske umetnice Julite Wójcik, ki je nastala v Varšavi na Poljskem leta 2012. Objekt je bil narejen iz kovine in umetnega cvetja in naj bi postal univerzalni apolitični simbol. Njegov namen je bil vzbujanje pozitivnih občutij, ki jih umetnica povezuje z mavrico: ljubezni, miru, upanja. NJeno delo je hitro postalo tarča večkratnih napadov skrajnih desničarskih skupin, ki so v njem videle simbol boja za pravice lezbijk, gejev, biseksualnih, trans, interseksualnih in kvir oseb v okviru LGBTIQ gibanja. Na fotografiji vidimo ostanke instalacije, ki je bila uničena leta 2014.

Zakaj je umetniško delo vzbudilo tako silen čustven odziv, da je bilo tarča več požigov?

Poskusite si zamisliti Mavrico v galerijskem prostoru. Kako bi delo učinkovalo v tem kontekstu? Bi sprožilo enako intenziven odziv občinstva ali ne?

Na Poljskem instalacija Julite Wójcik velja za eno najpomembnejših umetniških del v zadnjih letih. Kaj menite, zakaj?

Vir: Sandra Belšak, "Umetnost v javnem prostoru", v Pojmovnik slovenske umetnosti 1945–2005, Ljubljana, 2007, spletni dostop.