KAJ SMO PODEDOVALI OD AVANTGARD?

EKSPERIMENT
Četudi eksperiment v umetnosti ni izum avantgard, ampak so se nad uspehi in učinki znanstvenega eksperimentalnega dela začele že v 19. stoletju navduševati različne umetniške smeri (npr. naturalizem z Zolajevim »eksperimentalnim romanom«, pri katerem si je pisatelj zamislil konstante (romaneskne junake iz družine Rougon-Macquartovih) in spremenljivke (življenjske situacije, v katere je postavljal svoje like), da bi zgodbe romanov pripeljal do zaključka, kako posameznika njegovi geni vselej pripeljejo do predvidenega konca), so avantgarde izumile vrsto eksperimentalnih pristopov k ustvarjanju in proizvajanju umetnosti. Eksperimentalna umetnost se je resnično razmahnila šele z avantgardami.

Nemški konstruktivisti so v šoli Bauhaus svoje delavnice (studije) organizirali kot raziskovalne znanstvene laboratorije. Študentje in pedagogi (umetniki) so skupaj načrtovali in razvijali arhitekturne modele (makete), pri katerih so preizkušali različne reči: od najprimernejših, preprostih geometričnih oblik stavb, da bi se tako pospešil gradbeni proces, do funkcionalnosti notranjih prostorov s pripadajočo opremo, da bi se v njih življenje lahko odvijalo na prijazen in učinkovit način (npr. zasnova kuhinj, kakršne poznamo danes, je izum nemške arhitekturne šole Bauhaus).

Če parafraziramo Susan Sontag: »Zakaj bi umetnost morala opravičevati svojo raziskovalno naravnanost, zakaj bi morala biti razumljiva prav vsem, če od znanosti tega nikoli ne terjamo?«

INDIVIDUALEN IZGLED, SLOG ALI IMIDŽ
Če si danes poskušamo zamisliti stereotipno podobo pesnika, ponavadi pomislimo na skuštranega romantičnega pesnika iz 19. stoletja. To je stereotip, ki danes ne drži več. V času zgodovinskih avantgard so umetniki različnih umetniških smeri (t. i. izmov) precej pozornost namenjali svoji zunanji podobi ali »imidžu«: obleki, pričeskam, kozmetiki, čevljem itd. Temu učeno rečem: estetizacija eksistence. »Imidž« je v drugi polovici 20. stoletja postal neločljivi del popularne kulture: beatniki, rockerji, modsi, hipiji, punkerji, darkerji, heavy metalci itn. so bili povezani s specifičnimi zvrstmii popularne glasbe. Združeval jih je njihov zunanji videz. Različne kulturne in družbene identitete so si nadele svoje specifične zunanje podobe. »Imidž« ali osebni stil je način, na katerega svoja prepričanja, nazore ali občutja spremenimo v »umetnost«, popularizacija »imidža« pa je svojevrsten proizvod zgodovinskih avantgard.

Nemška dadaistka Hannah Höch (1889–1978).

IDENTITETA, NAČIN OBNAŠANJA ALI UMETNIKOVA JAVNA DRŽA
V času zgodovinskih avantgard je osebnemu stilu ali »imidžu« lahko pripadal tudi način obnašanja. Lahko bi rekli, da sta avantgardist ali avantgardistka iz lastnega življenja delala svojevrstno obliko gledališča; gledališke vloge. Gre za samouprizarjanje. Italijanski futurist Filippo Tommaso Marinetti (na sliki spodaj) je bil pri tem še posebej prizadeven: ustvaril je tudi “zalogo” gest, telesnih gibov ali drž, ki so jih kasneje po njem posneli tudi nekateri politiki pri svojem javnem nastopanju (fašistični Benito Mussolini, “Il Duce”). Kadar se je avantgardist predstavil ljudem, ki jih je prvič srečal, ni zadostovalo, da se predstavi samo z imenom in priimkom, ampak je rekel npr. »Avgust Černigoj, konstruktivist« ali »Anton Podbevšek, človek z bombami«. S tem je izkazoval pripadnost nazoru, okusu, ki ga je predstavljala njegova umetnost. Danes bi temu rekli »proizvodnja subjektivitete«, lahko pa tudi »samoznamčenje« (ang. self-branding).

ŽIVIMO V BAUHAUSU: ARHITEKTURA, URBANIZACIJA IN OBLIKOVANJE NOTRANJIH PROSTOROV (INTERIEROV)

V zgodovini prostorskega oblikovanja v 20. stoletju ni imela nobena arhitekturna šola takšnega vpliva, kakor nemška konstruktivistična šola z imenom Bauhaus. Če dandanes živimo v mestnih predelih, ki so bili zgrajeni po letu 1919, živimo v arhitekturnih idejah, ki jih je očrtal Bauhaus. Geometrično oblikovane stavbe brez ornamentov so si v Bauhausu zamislili, da bi gradbeništvu olajšali delo in ljudem zagotovili stanovanja. Naše kuhinje, sestavljene iz različnih »kuhinjskih elementov«, so kuhinje, kakršne so si izvorno zamislili arhitekti in oblikovalci šole Bauhaus, da bi pripravi hrane omogočili higieničnost in ustrezno hitrost in da bi bile sestavine v kuhinji na dosegu roke. Otroška igrišča s funkcionalnimi igrali so izum arhitekturne šole Bauhaus. Naše namizne svetilke so povečini izpeljave Bauhausovih namiznih svetilk. Stoli z ogrodji, ki so narejena iz ukrivljene cevi metalne barve, in s sedišči iz usnja ali slamnatih struktur, so stoli arhitekturne šole Bauhaus ali njihove izpeljave. Rebraste radiatorje za ogrevanje stavb so si izmislili v Bauhausu. Posoda metalne barve in preprostih oblik, tudi če izvorno ni prišla iz Bauhasovih delavnic, je zasnovana skladno z idejami oblikovalcev te nemške konstruktivistične arhitekturne šole. Steklena pročelja nebotičnikov in sodobnih stavb so zamisel Bauhaus arhitektov, kako ljudem omogočiti življenje in delo s čim več dnevne svetlobe in tako privarčevati pri električni energiji za osvetljevanje delovnih in bivanjskih prostorov. Način, na katerega se danes v prostor, naravo umešča blokovska naselja, so si za urbanizacijo zamislili arhitekti na Bauhausu.

Svetovno znana stavba šole Bauhaus v nemškem mestu Dessau (1925) z znamenitim steklenim »pročeljem«. Stavba ima celo vrsto sprednjih in zadnjih strani, odvisno iz katerega kota jo gledamo.

Eden od izvornih modelov kuhinje iz studijev arhitekturne šole Bauhaus.

Bauhaus radiator.

Bauhaus stola.

Bauhaus namizna svetilka.

Bauhas sestavljive igrače. Set kock je leta 1923 oblikovala Alma Siedhoff-Buscher.

OBLIKOVANJE TIPOGRAFIJ, PLAKATOV IN NASLOVNIC REVIJ
Avantgardna gibanja so svoje umetniške javne dogodke, razstave, gledališke predstave, koncerte in umetniška dela oglaševala z natančno oblikovanimi plakati in črkami, ki so jih oblikovala v svojih studijih. Predstavljale so slogovni podpis določenega avantgardnega gibanja, površina slikovnega polja pa je bila skomponirana po kakšni od njihovih formalnih značilnosti: pri dadaistih je šlo npr. za kolažna dela, konstruktivisti so svoje kompozicije imenovali konstrukte, nakazovali pa so določeno kinetično dinamiko (gibanje). Avantgardni plakati so močno vplivali na oblikovanje plakatov in naslovnic revij v 20. stoletju.

KINETIČNA TIPOGRAFIJA
Tipografija je postala tudi element specifičnega filmskega žanra, poimenovanega kinetična tipografija. Preprosto rečeno gre za animirane črke ali napise. Če so se v nekaterih klasičnih primerkih po filmskem platnu na domiseln animiran način premikale izključno črke, se je žanr kinetične tipografije v nekaterih primerih razvil v prava, samostojna umetniška dela. Najbolj izdelani primeri oblikovanja napisov ali črk, ki so varianta kinetične tipografije, so danes znamenite uvodne špice filmov o britanskem tajnem agentu Jamesu Bondu (glej primer iz leta 2012). Nanje so imeli odločilen vpliv dadaistični filmski eksperimenti Hansa Richterja, Vikinga Eggelinga idr., v kompozicijskem smislu pa zgradba slikovnega polja konstruktivistov. Črke so postale na svoj način plešoči element, dobile so svoj ritem in postale tisto, kar so bile umetniške šole, ki so jih ustvarile: gibanja.

NAČRTOVANJE PRIHODNOSTI
Avantgardne skupine so svoje načrte, vizije in poslanstva izpisovale v obliki besedil, ki so jih imenovale manifesti. V teh besedilih so se opredeljevale do vprašanj, kaj umetnost ali življenje je, še bolj pa, kaj bi umetnost (v prihodnosti) morala biti ali postati. Avantgardni manifesti so bili sanjaški, vizionarski, vzneseni, napisani v patetičnem, militantnem ali tudi izrazito utopističnem slogu.

Manifesti so se danes v naših beležkah spremenili v sezname reči, ki jih bomo po novem letu spremenili, v podjetništvu ali pri razpisih javnih institucij se skrivajo pod rubriko »vizija in poslanstvo« (ang. vision and mission) ali pod redosledi, ki različne nadrejene obveščajo, kako bo naše delo v naslednjem obdobju potekalo. Iz umetniških del na ta način nastajajo umetniški projekti, dela, ki jih projeciramo ali si jih zamišljamo v bližnji prihodnosti, vendar se naše sodobno načrtovanje prihodnosti v veliko primerih zdi varovalka, da se v naši prihodnosti nič ne bi zares spremenilo.

FERDO DELAK, AVGUST ČERNIGOJ: “KAJ JE UMETNOST?” (1926)
Kaos: dan, noč + človek = ritem. Čas, v katerem živimo, je dolgočasno bister, premočno določen + nevidno dihajoč. Človek si ustvarja hišo = dom = skupno domovino, ki živi v svetu. Človek je žival krute volje, mehkega doživljanja, ropotnega življenja. Umetnost je gori navedena analiza + istočasno sinteza čitatelja samega, to je: njegova avtonomna sila.
Umetnost ni pedant, filozofija, prekletstvo, cerkev, cirkus. Umetnost je le umetnost, reci: sinteza časa s podpisom izrazite individualnosti, v celoti = sinteza. Umetnost vratarjev, natakarjev, bankirjev, škofov itd. je umetnost slaščičarne: banalni paradoks, ne torej pristni paradoks.
Umetnost je borbenost ne le junaške epične klobasarije, ampak pobožne krvoločnosti, to je intuitivna lepota, ki služi človeku za kolektivno 'Trade marko'.
Nočemo individualne umetnosti!
Nočemo religiozne = mistične umetnosti!
Nočemo vojaške = dekorativne umetnosti!
Hočemo pa človeško umetnost, to je sintezo. Kaj pa naj bo ta sladko-jeklena beseda?
Nič drugega kot ilustrativna volja, ki služi človeku kot oblika = forma (morala, etika itd.).
Umetnost je celokupno stremljenje časa in prostora v katerikoli enoti, bodisi v arhitekturi, slikarstvu, kiparstvu, pesništvu, glasbi ali plesu.
Umetnosti ni treba reformirati, pravi Hindenburg, umetnost je treba premagati.
Nova umetnost je svetla, prozorno fiksna, dinamično čustvena.
Nova umetnost je konstruktivna, to je destruktivno zidajoča.
Nova umetnost je nastala v času kaosa, izčistila in premagala je prostor.
Borimo se proti Cezanskemu in nemškemu idiotizmu = ekspresionizmu, kakor tudi proti angleškemu trgovskemu parobrodstvu. Biti hočemo barbaro-geni. To je parola balkanske narave, živeti hočemo sorodno s celokupnim svetom v dinamični obliki aktivizma.
Nova umetnost mora biti enostavno komplicirana, dostopna mora biti novi generaciji, ne pa kavarniškim frakarjem.
Kot »sinteza« časa stavimo umetnost konstruktivne logične enote kot edini faktor sodobnega stremljenja.
Zato pa: glejte predstraže v umetnosti po vsem svetu, v prvi vrsti v Rusiji, kjer je propadla cerkev, vse ostale bedarije posameznikov pa so kakor modne revije Pariza.
Treba je borbe, volje in vztrajnosti!

Vir: Ferdo Delak, Avgust Černigoj, »Kaj je umetnost?«, Mladina III/1 (1926/27), str. 21. Krepki tisk je izviren. Prva objava: Trst, Edinost, 1926.

KOLEKTIVNO DELO
Pouk in organizacija umetniških studijev v konstruktivistični šoli Bauhaus sta potekala na način, da so skupaj delali zelo različni profili umetnikov ter poskušali dela ustvarjati s kolektivnim pristopom. Skladatelji so ahitekte poučevali glasbeno kompozicijo, skupaj pa so razmišljali, kako lahko kompozicijske postopke skladanja glasbe uporabijo pri načrtovanju stavb (sodelovanje med umetniškimi disciplinami se imenuje interdisciplinarnost). Tako so bili kritičnost ter načrtovanje in reševanje umetniških problemov vključeni v postopek nastajanja del ali procesnost. Postopki ali proceduralizmi so postali način ustvarjanja del, ki ga danes poznajo vsa podjetja.

DRUŽENJE IN DEBATIRANJE
Kot bi rekla ameriška pisateljica Fran Lebowitz: »Takšna je resnična zgodovina umetnosti.«

RADIKALNI HUMOR
Dadaizem je s svojimi kolaži in kolažnimi fotografijami ustvaril tip provokativnega humorja, ki je vključeval elemente nesmisla (ang. nonsense). Leteči cirkus Montyja Pythona, kolektiv angleških humoristov iz 60. in 70. let 20. stoletja je naslednik dadaizma in njihovega radikalnega humorja. TV epizode Montyja Pythona so polne navezav na dadaizem. Podobno velja za jugoslovansko TV serijo Top lista nadrealista. Humor, ki so ga po dadaistih povzeli tudi ameriški anarhisti, so slednji imenovali »groucho-marksizem«, kar se ni navezovalo na Karla Marxa, ampak na slavnega komika Groucha Marxa iz znamenite filmske trojice bratov Marx. Radikalni humor, ki je predstavljal v vseh navedenih oblikah in manifestacijah javni upor in provokacijo, je s svojo inteligenco in pronicljivostjo javnosti zagotavljal eno od oblik premišljevanja družbe, politike in kulture.

“Adolf, nadčlovek: žre denar in govori bedarije” Kolaž Johna Heartfielda je bil leta 1932 objavljen na naslovnici revije AIZ, kasneje pa polepljen po berlinskih ulicah. Nacisti so umetnika zaradi karikature preganjali, a mu je uspelo pobegniti v Prago.