KANON
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) kanon opredeljuje kot pravilo, načelo ali normo – še posebno v družbi, umetnosti in filozofiji. Kanon, pravi, je tudi spisek takih pravil.
Na katera umetniška dela ali umetnike pomisliš ob besedi kanon?
SSKJ med primeri rabe navaja »veljavne kanone«, »lepotne kanone« in »umetniške kanone« v množini, s čimer nakaže možnost, da na istem področju, recimo v umetnosti, sočasno lahko obstaja več kanonov.
Pa jih je res več? Če je kanon norma, mar ne teži k temu, da bi obstajal en sam?
Kritična (feministična, postkolonialistična, marksistična in poststrukturalistična) umetnostna zgodovina pravi, da je kanon nabor umetniških del, ki ustrezajo estetskim pojmovanjem zahodnomeščanske belske moške elite (vladajočega razreda). Kanon potemtakem izključuje umetnice, nezahodne kulture in umetnost, ki jo ustvarjajo pripadniki in pripadnice delavskega razreda.
Kanon lahko predelimo tudi kot umetnost, ki je podrejena prevladujočim normam zahoda, torej centra. Če umetnost iz obrobja vanj sploh vstopi, potem vstopijo samo dela, ki ustrezajo zahodnim estetskim merilom oziroma tista dela, ki so prenesejo tovrstno interpretacijo.
Čeprav kanon določajo estetska merila ozke družbene skupine ljudi (zahodne meščanske belske moške elite), veljajo dela, ki so vanj vključena, za univerzalno »smetano«, za največje umetniške dosežke v zgodovini človeštva. Na drugi strani se izključenim umetniškim delom odreka univerzalni pomen. Na primer, če je delo ustvarila ženska, se njeno delo pogosto interpretira ozko – kot odsev njene življenjske poti ali kot izraz njenega spola (kot nekaj partikularnega), in ne kot delo, ki presega njeno izkušnjo ter nagovarja vsa občinstva ne glede na spol (kot nekaj univerzalnega).
Toda SSKJ med primeri rabe besede kanon navaja tudi izraz »držati se kanona«, ki nakaže možnost odstopanja od njega, in primer »sestaviti kanon«, ki nam da vedeti, da kanon ni nastal sam od sebe, temveč ga je moral nekdo sestaviti. Ali to pomeni, da je kanon mogoče tudi »razstaviti« in ga sestaviti drugače?
Michelangelov David, kanonični kip iz marmorja, in njegova parodija iz gipsa, delo kiparja Boštjana Drinovca na Metelkovi (1995).
Feministična kuratorka Katja Kobolt pravi, da na primer feministične kuratorske prakse najdejo inspiracijo pri kanonu, četudi v obliki njegovega zavračanja ali ignoriranja (z ustvarjanjem »protikanona«): »Če feministična politika kanona izpodbija domnevno občo veljavnost/univerzalnost samega kanona, potem si feministično kuriranje prizadeva za večjo vidnost ženskih umetniških del (pa tudi drugih marginaliziranih skupin), vključno z možnostjo razvijanja njihovih umetniških praks«.
Vsak protikanon je kritika pozicije moči vladajočega družbenega razreda, ki preko različnih institucij vzdržuje svojo lastno predstavo o umetnosti in svoj kanon. Ker pa imajo protikanoni dejansko omejen družbeni in kulturni doseg (pojavljajo se na neuveljavljenih prizoriščih, manj so oglaševani, obiskani in upoštevani), jih z vidika kanona pogosto kritizirajo kot pristranske, obrobne, partikularne in zato politično nepomembne. Prav zato si feministično kuriranje prizadeva tudi za ustrezno javno predstavljanje (reprezentacijo) in razumevanje (recepcijo) umetnosti, ki sicer ne ustreza estetskim merilom nosilcev finančnega, socialnega in simbolnega kapitala (kanona), ustreza pa estetskim merilom, znotraj katerih so ta dela dejansko nastala.
Glej tudi gesla ALTERNATIVNA UMETNOST, FEMINIZEM, FEMINISTIČNA UMETNOST, KUSTOSINJA IN KURATORKA.
NALOGA
V manjši skupini si oglejte spodnji plakat anonimne, gverilske ameriške feministične umetniške skupine Guerrilla Girls iz leta 1989 in v pogovoru odgovorite na vprašanje, na kaj (vse) opozarja.
Viri:
Katja Kobolt: »Feminizem, kuriranje in kanon«, Časopis za kritiko znanosti, št. 261 (3/4 2015), 63–73, spletni dostop.
Blaž Zabel, »Svetovna umetnost in kanon«, Artfiks, 6. 9. 2013, spletni dostop.
Fotografski viri: www.michelangelo.org, Arhiv AKC Metelkova mesto, www.guerrillagirls.com.
