SITUACIJA

Vzemimo zgornjo ilustracijo, povezano s psihoterapevtsko prakso gestalt. Ilustracija nam daje dvoje možnosti: (1) če zremo v belo polje, na njej lahko zagledamo vazo, (2) če gledamo črno polje, pa lahko vidimo obraza, ki zreta drug v drugega.

V prvem primeru (vaza) si z nekaj domišljije lahko zamislimo, da je pred nami klasičen kip (skulptura), ki ga naš pogled običajno zajame v celoti. Če upoštevamo, da ima vaza tudi svoje skrite plati, in je naš pogled ne more zajeti scela, če se okoli nje ne sprehodimo, gre morda celo za instalacijo. Pri obeh umetniških formah (kipu in instalaciji) so nam razvidne njune »zunanje« meje, zato jima kdaj rečemo tudi predmet (objekt): nekaj, kar si lahko predočimo v celoti.

V drugem primeru (obraza) se zadeve nekoliko zakomplicirajo, a potrudimo se iz njega izbrskati nekaj značilnosti umetniških del, ki jim pravimo situacija. Vidimo samo obraza, zato si lahko predstavljamo, da telesi zavzemata določeno mesto (kraj ali položaj, sedita ali stojita npr. na neki lokaciji). Ker sta nam razvidna zgolj obraza, običajno razumemo, da figuri, ki ju naš pogled zajame, segata onkraj meja našega pogleda. S tem nakazujeta, da je naš pogled zamejen. Tudi obraza, ki zreta drug v drugega, ne zmoreta videti niti svojega niti drugega telesa v celoti, saj sta njuna pogleda osredotočena na določeni mesti, njuni telesi pa se nadaljujeta onkraj meja našega pogleda. Če si to, kar opisujemo, zamislimo kot umetnino, potem je zanjo značilna umeščenost v določen kraj ali položaj, ki gledalcu ali udeleženki situacije da vedeti, da jima je dostopen samo del umetnine, ne celota.

MEJE SITUACIJE SO LAHKO PROSTORSKE
V tem primeru razumemo, da situacija spreminja običajne zamejitve prostora* (kraja, lokacije ali položaja). To lahko doseže že s tem, da tla ali stene prostora preseže ali jih uporabi na neobičajen način. Lahko pa - tako kot delo Brez naslova (Untitled) Michaela Asherja - izpostavi izključno galerijske meje, znotraj katerih ni nobenega drugega kipa ali objekta.

Michael Asher, Brez naslova, Galerija Tosellui v Milanu, 1973.

MEJE SITUACIJE SO LAHKO ČASOVNE

V tem primeru umetniško delo na izbranem kraju (v angleškem jeziku temu pravijo site-specific, v latinščini bi rekli in situ, kar pomeni na kraju samem ali tudi na izvornem kraju ali mestu) svoje meje preseže tako, da učinkuje tudi po zaključku dejanja. Tak primer je umetnina Francisa Alÿsa z naslovom Ko zaupanje premika gore (2002).

FRANCIS ALŸS: KO ZAUPANJE PREMIKA GORE
Leta 2002 je belgijski umetnik Francis Alÿs skupaj s pet tisoč sodelujočimi prostovoljci v bližini mesta Lima v Peruju ustvaril situacijo z naslovom Ko zaupanje premika gore (When Faith Moves Mountains), v kateri – kot je dejal – »največji napor proizvede najmanjše učinke«. Pet tisoč sodelujočih je s skupnim in sočasnim lopatanjem sipini v bližini perujskega glavnega mesta spremenilo geografsko višino gore. Situacija je s svojim skupinskim naporom dobesedno, v materialnem smislu spremenila svet. Alÿsovo umetniško delo, za katerega je značilno, da je nastalo na izbranem kraju, da ga mimo njegove dokumentacije ni mogoče na snoven način razstaviti v galerijah ali muzejih v obliki predmeta, in da njegovi učinki trajajo tudi po tem, ko se je njegovo dejanje že zaključilo, je skušalo demonstrirati, kako so v družbah Južne Amerike potrebni neznanski napori, da bi se življenje »samo za milimeter« spremenilo na bolje. Umetniško delo, ki je nemara danes še dosti bolj pomenljivo kakor leta 2002, nam govori, (1) kaj vse je mogoče doseči s skupnimi napori, in (2) da morda vse stvari v življenju niso merljive z denarjem ali dobičkom. Nekatere ključne reči, kot so medčloveška solidarnost, prizadevanje za izboljšanje življenja in medsebojno zaupanje, lahko »premikajo gore«, kadar so naše odločitve skladne z zavestjo o tem, da v družbi obstajajo reči, ki jih posameznik ne more narediti sam.

Situacije so začele nastajati, ker so umetniki skušali preseči tradicionalne meje skulpture (v smislu, da imajo svojo frontalnost ali svoj obraz, njihova velikost pa nam mora omogočati, da jih lahko naš pogled zajame scela). Iz galerij so ustvarjali lokacije tako, da so iz njih odstranili sledi njihove običajne rabe (ogledovanja umetniških del). Od svojih začetkov v 60. letih 20. stoletja do danes so situacije zavzele vrsto različnih oblik in krajev ter vseskozi spreminjale svoje namene. S situacijami so umetniki nakazovali meje javnih in privatiziranih (olastninjenih) prostorov, izzivali meje “primernega” obnašanja v javnih prostorih ter izzivali javnost z njihovimi neobičajnimi rabami. Zdi se, da je v primerih situacij med drugim vidna tudi pomembna razlika med kraji in prostori. Če so kraji (lokacije) zgolj materialno dejstvo, ki govori o tem, da nekje na svetu obstaja neko mesto s svojo specifično kvadraturo, morda asfaltom ali zemljo, z določenimi temperaturami ter geografsko širino in dolžino, se kraji spremenijo v prostor, kadar se v njih kaj zgodi.

Instalacija Roberta Morrisa v The Green Gallery, New York, 1964.

V dramskem delu madžarskega dramatika Georga Taborija Weisman in Rdeče lice (1990) se Jud Weisman s hčerko odpravi v ameriško puščavo, da bi nesel pepel svoje pokojne žene na anonimen kraj, kjer sta bila nekoč pri postanku z avtom za trenutek srečna. Njemu ta kraj brez imena pomeni prostor, saj je bil v njegovem osebnem življenju pomemben. Stvari se zapletejo, ko se mu pokvari avto. Ustavi se na nekem drugem anonimnem kraju, kjer ne čuti nobene sreče. Ta kraj brez lastnosti pa je prostor ali dom za staroselca Rdeče lice, ki ga tam nenadoma sreča.

POLITIČNE SITUACIJE
Situacije nastajajo, ne da bi imele namen postati umetniška dela. Z umetnostjo si delijo to lastnost, da proizvajajo družbene ali politične učinke, ki presegajo njihove dogodkovne in prostorske meje. Denimo, 23. avgusta leta 1989 je približno dva milijona prebivalcev Litve, Latvije in Estonije strnilo 675 kilometrov dolgo človeško verigo. Dogodek danes nosi ime Baltska veriga ali Baltska pot. Dogodek, ki je nastal iz protesta proti priključitvi baltskih republik Sovjetski zvezi, je s svojo simbolno politično močjo proizvedel politično voljo, ki je kasneje pripeljala do osamosvojitve baltskih republik.

NALOGA
Zberite se v skupino. Pojdite v park in se v različnih konfiguracijah razporedite v prostor na neobičajne načine, drugače kot vam narekuje logika prostora. Poskusite ugotoviti, kje v parku je krajinski arhitekt začrtal njegove (notranje ali zunanje) meje, kako je načrtoval poti, kako je predvidel obnašanje uporabnikov parka. Pogovorite se o tem, kakšne rabe krajev so predvidene v mestu in zakaj se ljudje raje zadržujejo na določenih mestih, na drugih pa manj? Izberite si javni prostor v mestu, ki vam je neprijeten. Tam postojte za petnajst minut in skušajte ugotoviti, zakaj vam je neprijeten. Ali lahko kraje spreminjamo z njihovimi neobičajnimi rabami?

*Pojma kraj in prostor sta v besedilu rabljena tako, kot ju v svoji knjigi Iznajdba vsakdanjosti (Studia Humanitatis, Ljubljana, 2007) opredeljuje francoski teoretik Michel de Certeau (str. 177-232). Povsem mogoče je, da sta pojma v drugem kontekstu rabljena ravno obratno ali da je razmerje med njima izpeljano drugače. Za mišljenje prostora je mogoče priporočiti v branje naslednje knjige: Henri Lefebvre, Produkcija prostora (Studia Humanitatis, Ljubljana, 2013); Gaston Bachelard, Poetika prostora (Koda, Ljubljana, 2001); Mark Augé, Nekraji - Uvod v antropologijo nadmodernosti (Maska, Ljubljana, 2011).