FEMINISTIČNA UMETNOST
Kaj si predstavljaš pod pojmom feministična umetnost?
Za prvi primer vzemimo serijo umetniških del My Life is a Hairy Tale (Moje življenje je kosmata pravljica) ljubljanske umetnice Lee Culetto, rojene leta 1995.
Primer 1: Lea Culetto: My Life is a Hairy Tale (2017-18)
Projekt My Life is a Hairy Tale, serija hlačnih nogavic, okrašenih s kitami iz človeških las, postavlja vprašanje, ali bi bile ženske dlake sprejemljivejše, če bi jih urejali tako kot pričeske. Projekt ni nastal po naključju: umetnica je razmišljala je o svojem odnosu do dlak v najstniškem obdobju in se spraševala, zakaj se ji je poraščenost zdela odvratna. »Poskušala sem ugotoviti, kdaj je zame postalo samoumevno, da si moram dlake briti. Dlake na rokah sem si začela odstranjevati že v osnovni šoli, ker se mi je zdelo, da so pretemne in na splošno so me motile, odpor do dlak je bil pri meni prisoten od nekdaj ... o tem sem spraševala tudi mamo, ker je bila ona tista, ki je šla z mano po prve britvice, in priznala je, da nikoli ni pomislila, da bi mi na primer rekla – zakaj pa se briješ, saj se ti ni treba.«
Zakaj je umetnica že v osnovni šoli občutila odpor do lastne poraščenosti? Od kod izhaja to občutje? Ali je značilno samo zanjo ali ga (ženske bralke tega gesla) prepoznate tudi pri sebi?
Zakaj je odklonilen odnos do poraščenosti ženskega telesa v družbi in posledični pritisk na dekleta in ženske, da si dlake odstranjujejo ali jih prikrivajo, feministično vprašanje?
Umetniška dela Lee Culetto kritičarke umetnosti opisujejo kot primer feministične umetnosti, umetnica pa se te oznake ne brani. Nasprotno, sama pravi, da jo v umetniškem ustvarjanju zanima prav feministični pogled.
Da jo v umetnosti zanima feministična perspektiva, je odkrila v drugem letniku faksa, ko je na neki spletni strani našla oglas za ramenske podložke. Predstavljali so jih kot nekaj, kar popravlja žensko konstrukcijo telesa, da so ženske lahko videti bolj profesionalne. To jo je razjezilo in odločila se je, da bo ramenske podložke postavila v središče svoje prve razstave. »Od takrat so feministične teme moje glavno zanimanje, od tega se težko distanciraš, saj začneš opažati, kaj vse je narobe,« pravi. Ob sprotnem branju in izobraževanju na tem področju se ji ves čas odpirajo nove perspektive. »Težko bi rekla: zdaj pa nimam več pripomb; in se začela ukvarjati z nečim drugim. Se pa tovrstnih tem poskušam lotevati na rahlo humoren oziroma ironičen način, s čimer morda privabim tudi določene ljudi, ki sicer k takšni umetnosti ne bi pristopili.«
Kako bi opisal/a cikel umetniških del My Life is a Hairy Tale? Se ti zdi humoren? Kaj pa ironičen?
Preberi spodnje opredelitve in opise feministične umetnosti ter premisli, kateri od njih (če sploh kateri) ustrezno opiše My Life is a Hairy Tale.
»Feministična umetnost raziskuje, kaj pomeni biti ženska in hkrati umetnica v patriarhalni kulturi. Je politično in družbeno angažirana, kritična do političnih, ekonomskih in ideoloških razmerij moči, kar izraža na družbeni in estetski ravni. Njen cilj je razkritje vzvodov, po katerih deluje ustaljena delitev spolnih vlog v družbi. Prizadeva si preobraziti represivne strukture in dominantni moški diskurz, ki ga družba vsiljuje kot normo.«
- Mag. slikarstva in kuratorka Ana Grobler v Pojmovniku slovenske umetnosti po letu 1945 (Ljubljana: Študentska založba, 2013; citirano po spletni delovni različici)
»Feministične umetnice (na področju Slovenije) so bile od nekdaj zelo iznajdljive. Ne samo zato, ker so zgodovinsko gledano vedno segale po novejših medijih izražanja, na katere so sprva gledali zviška, ampak tudi zato, ker so to naredile cenovno ugodno. Tega niso počele samo zato, ker niso imele dostopa do sredstev, ampak zato, ker je objektivacijo (popredmetenje) teles, teles drugih ljudi, najlažje prikazati na primeru svojega lastnega telesa.«
- Mag. slikarstva in kuratorka Ana Grobler v predavanju ob razstavi Živele! 25 let filma in videa v Galeriji Alkatraz, 26. 9. 2019
Mojca Pišek (novinarka): Kako ločujete med feministično umetnostjo in umetnostjo, ki jo je mogoče le podvreči feminističnemu branju?
Jennie Klein, ameriška teoretičarka s področja sodobnega performansa, spola in identitete: »V nekaterih primerih je delitev očitna, na primer kadar je delo polno politike ali z njo celo preobteženo. Prav tako so nekatera dela vsebinsko zasnovana tako, da ni težko razumeti, da umetnica artikulira feministično misel. Pogosto pa je ta v performativno umetnost vgrajena subtilneje, na primer kadar posredno obravnava poglede na žensko skozi zgodovino zahodne umetnosti. Ta je polna ženskih upodobitev, ki žensko kažejo kot objekt moškega poželenja, medtem ko je zgodovina prikazovanja ženskega pogleda relativno kratka. Za feministično umetnost ni nujno, da je politična, dovolj je, da govori o ženski identiteti in nasprotuje videnju skozi moške oči.«
- Mojca Pišek, »Ni več škandala, ostala je le zadrega« (Dnevnik, 16. 10. 2009, spletni dostop)
Ali je delo umetnice, ki se v javnosti ne predstavlja kot feministka, ki svojega umetniškega dela ne opredeljuje kot feminističnega in v njem ne obravnava vprašanja, »kaj pomeni biti ženska in hkrati umetnica v patriarhalni kulturi« kljub temu lahko feministično? Ali pa se moramo te oznake vzdržati in ostati le pri feminističnem branju?
Poskusimo odgovoriti na ta vprašanja ob drugem primeru, umetniškem perfomansu Spomenik prekarcem (2015) poljsko-britanske umetnice Alicje Rogalske, ki se svojih umetniških projektov vedno loteva v stiku z ljudmi, bodisi z drugimi umetniki ali še raje z naključnimi mimoidočimi na ulici, kjer pripravi umetniško intervencijo. »Rada dam začetno idejo, nato pa počakam na odziv. Umetniški proces tako usmerjajo mimoidoči, ki me z vizijami prihodnosti večkrat presenetijo,« pravi.
Primer 2: Alicja Rogalska, Spomenik prekarcem (2015)
Performans Spomenik prekarcem je bil začasna živa skulptura, sestavljena iz prekarcev – denimo računovodkinje v poznih zrelih letih – v težavnih delovnih pozah, ki so se odzvali na njen poziv. »Postaviti sem želela spomenik vse bolj globalno prevladujočemu režimu zaposlitve, ki s socialno negotovostjo in tem, da moraš biti ves čas dosegljiv, uničuje posameznikovo duševno in telesno zdravje,« pojasnjuje, pri tem pa se je želela navezati tudi na monumentalne jeklene spomenike delavcev, tipične za socialistični realizem.
Prekarne delavke in delavci, ki so sodelovali v performansu na prostem, so kot “živi umetniški medij” vztrajali v prisilnih držah na fotografiji dve uri - na veliko začudenje mimoidočih, ki niso vedeli, da jim te nemogoče drže omogoča kovinsko podporno ogrodje, skrito pod modro delavsko obleko.
Kdo je prekarni delavec? Na podlagi kakšnega pogodbenega razmerja in v kakšnih razmerah opravlja svoje delo, če ga primerjamo z delavcem, zaposlenim za nedoločen čas?
Meniš, da je Spomenik prekarcem feministično umetniško delo oziroma dogodek? Zakaj ja, zakaj ne?
Po zgoraj navedenih opredelitvah Spomenik prekarcem ni feministično delo, ker ga umetnica ni označila kot takega in ker ne obravnava značilnih feminističnih tem (ne “govori o ženski identiteti” in se ne zoperstavlja “videnju skozi moške oči”), pa tudi na tradicijo feministične umetnosti se ne navezuje.
Kaj pa če se osredotočimo na način, na katerega je delo nastalo?
Umetnica pravi, da je pri nastajanju dela izhajala iz izkušenj in predlogov sodelujočih prekarnih delavk in delavcev. Kljub temu, da je kot avtorica navedena samo ona, v opisu dela navaja, da je performans nastal “v sodelovanju z ljudmi, ki se sami opredeljujejo kot prekarne_i delavke_ci”, s čimer prizna njihovo pomembno vlogo pri delu, ki je prav zaradi sodelovanja vseh vpletenih participatorne narave, avtorica pa se je s tem zavestno odrekla avtoritativni vlogi Avtorice z veliko začetnico. Poleg tega je sodelujoče plačala in s tem povedala, da je umetniško ustvarjanje delo, ki si zasluži pošteno plačilo tako kot kot vsako drugo delo. Nič od tega - odrekanje vlogi Avtorja, pripoznanje vloge sodelujočih in njihov honorar - v svetu umetnosti ni samoumevno, zato Spomenik prekarcev z vidika pogojev dela, v katerih je nastal, nasprotuje kapitalistični logiki, ki se okorišča z neplačanim delom, pa tudi tradicionalnemu pojmovanju umetnikov kot ljudi, ki naj bi bili najustvarjalnejši prav v revščini. V tem smislu je to delo feministično, seveda če feminizem razumemo kot boj za (socialno, politično ipd.) enakost vseh ljudi.
Glej tudi gesla FEMINIZEM, ANGAŽIRANA UMETNOST, PERFORMANS in KANON.
Poglejmo tovrstno opredelitev feminizma ter njegove vloge v umetnosti in kulturi. Teja Reba, umetniška vodja Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, pravi:
»Vsaj od zgodnjega 20. stoletja dalje so pisateljice, umetnice, teoretičarke postopoma izpostavljale teme, ki so bile pred tem nevidne, tabuizirane, nezaželene, nepomembne. Spolna razlika ni esencialna razlika, temveč temelji tako na razliki izkušnje, ki jo odigra spol v življenju, kot na spolnih vlogah, ki nam jih družba določa. Velik del našega okusa, prioritet in afinitet je določen s strani tistega, ki vlada. Temu se reče hegemonija. Odraža se tudi v kulturi in umetnosti. Zato je vloga feminizma na tem področju pomembna, omogoča nam vpogled v manj slišane, manj vidne zgodbe, zvoke in podobe in nam pomaga le-te umeščati in interpretirati. Na Mestu žensk feminizem razumemo tudi kot prakso. Umetniška produkcija so namreč tudi pogoji za delo, načini dela in načini sodelovanja. Tako kot povsod, so tudi v umetniškem svetu prisotna hierarhija in odnosi moči in mislim, da nam feministične umetniške prakse dokazujejo, da se stvari lahko dela drugače. To je po mojem mnenju ključno tudi za razumevanje samega demokratičnega procesa. Na eni strani govorimo o reprezentaciji, na drugi o participaciji. Menim, da lahko mnoge umetniške prakse, ki jih izpostavljamo na festivalu, označimo kot poskus rušenja dominantnih in uveljavljenih narativ in jih beremo kot emancipatorne predloge. Feminizem se ne ukvarja zgolj z žensko. Ravno zaradi lastne depriviligirane izkušnje in razumevanja zgodovine izključenosti je senzibilen tudi za vse ostale boje v družbi.«
Viri:
Maja Čehovin Korsika, »Teja Reba: Vloga feminizma v kulturi in umetnosti omogoča vpogled v manj vidne zgodbe«, STA, 1. 10. 2019, spletni dostop.
Lara Pauković: “Lea Culetto, feministična umetnica: Sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska,” Mladina, 25. 10. 2019, spletni dostop.
Spletna stran Lee Culetto.
Deskgram profil Lee Culetto.
Maja Šučur: “Razstava Oblike pritiska v Škucu: Za pol čajne žličke solz”, Dnevnik, 2. 10. 2019, spletni dostop.
Fotografski viri: Lea Culetto, Alicja Rogalska.
